Dušica Kunaver, samostojna kulturna publicistka in zbirateljica ljudskega izročila ter etnološkega gradiva tedensko prispeva drobce iz bogate zakladnice slovenskega ljudskega izročila.
Smreka, visoko, vitko, zimzeleno drevo je človeka od pradavnine navdajalo z upanjem, da zima ni nepremagljiva. To upanje smreka vzbuja s svojo trdoživo rastjo, zato od davnih dni nastopa kot obredno drevo ob vseh praznikih starosvetne slovenske vasi – od zelenega smrekovega okrasja v božičnem času, do zelenih smrečic na svatovskem vozu, od pomladnega majskega mlaja do skrivnostne kresne noči, od kajenja z dišečo smrekovo smolo o božiču do tepežkanja s smrekovo vejico ob novem letu. Četudi ima pri nas vsaka vas svoj glas, je smreka prisotna v šegah vseh naših pokrajin in v vsako domačijo prinaša varnost, zdravje in srečo. Svojo obredno vlogo ima smreka ob vseh praznikih od januarja do decembra:
Na novoletno jutro so Štajerci krasili vodnjake z zelenjem in metali v vodo smrekove vejice – kot zahvalo za nazaj in prošnjo za naprej – da bi bila voda vedno čista in da je ne bi bilo ne preveč in ne premalo – da ne bi bilo ne suše ne poplave.
Na gregorjevo (13. marca) je dan že dovolj dolg, tako, da tržiškim čevljarjem ni bilo treba delati ob lučki, zato so – luč vrgli v vodo! Lesene deščice so namazali s smrekovo smolo, jih zažgali in vrgli v vodo! Metanje luči v vodo na gregorjevo je še danes živa šega po mnogih slovenskih krajih, le da danes ne plavajo po vodi osmoljene deščice, ampak gregorjeve barčice – iz raznih materialov narejene hišice in ladjice.
O veliki noči še danes marsikje po naši deželi gorijo vuzemnice – velikonočni kresovi, kot spomin na davna poganska pomladna slavja. Na Gorenjskem je na velikonočnih kresovih moralo biti čim več smrečja, da je bilo čim več dima. Ta dim je varoval polja pred nevihto in točo.
Na jurjevo (24. aprila) naša Bela krajina še danes slavi prastari pomladni praznik, iz časov, ko je poganski bog Vesnik prinesel v deželo pomlad. Zeleni Jurij v vlogi Vesnika, nastopa v dveh podobah – kot deček, zavit v pomladno zelenje in kot obredno drevo – okrašena smreka ali breza.
Smreka, kot majski mlaj je pozdrav cvetočemu mesecu maju.
V kresni noči (med 23. in 24. junijem), v noči polni skrivnosti, je nekdaj po vseh naših vaseh gorel kres – kot spomin na čaščenje poganskega sončnega boga, ki se je v času svoje največje moči imenoval Kresnik. Čarodejna moč kresnega ognja,ki so ga v mnogih vaseh zakurili okrog okrašenega smrekovega mlaja, je vasi prinašal zdravje, srečo in dobro letino.
V času mrzlih zimskih noči je naša vas prisluhnila dedovi pripovedi, ki je v težkih, krivičnih časih prinašala vero v zmago pravičnosti. Kruti graščaki in zlobne grajske gospe, se bodo nekega dne, ukleti v kače, plazili po ruševinah svojih gradov in milo prosili kakega pastirčka, naj jih reši prekletstva, a ni še zrasla tista smreka, iz katere bodo stesali zibel, v kateri se bo zibal rešitelj….
O božiču so po vseh naših vaseh s smrečjem krasili bohkov kot. “V zelenju mora kotič biti, vsa se hiša veseliti,” poje stara ljudska božična pesem.
Na tepežni dan, 28. decembra so otroci s šibami tepežkali odrasle. V tej šegi je prastara vsebina. Udarec s šibo, dotik z vejo je čarodejno dejanje, ki življenjsko in pomlajevalno moč drevesa prenaša na človeka. Otroci so tepežkali starše – da bi bili zdravi, živino – da bi se dobro redila, dekleta – da bi dobile ženina, sadno drevje – da bi dobro obrodilo. Tepežkali so z leskovo, vrbovo ali brezovo šibo, koroški in gorenjski otroci pa so tepežkali s smrekovo vejico in ob tem čebljali pesmi tepežnice – tolk mora bit potic,
kot je na tej vejici iglic…..
Naravoslovna učna pot 
Zadnji komentarji